Temeljna osnova za izdelavo programa konservatorsko – restavratorskega posega so raziskave z ugotovitvami vzrokov propadanja spomenika.

Konserviranje in restavriranje je celovit in strokoven pristop. Najprej ugotavljamo, kako je bil spomenik zasnovan, oziroma opravimo splošni pregled njegovega stanja, zaradi katerega je potreben konservatorsko - restavratorski poseg.

        

Pregled obsega beleženje in fotodokumentiranje nastalih poškodb in bolezni vseh plasti ter beleženje ikonografskih značilnosti in prvotne namembnosti spomenika. V naslednjem koraku je potrebna temeljita preiskava zatečenega stanja spomenika in po potrebi strokovni odvzem vzorcev izvorno uporabljenih gradiv, veziv in pigmentov/barvil, ki so osnova za kakovostno laboratorijsko preiskavo.

        

Preiskave so lahko nedestruktivne oziroma destruktivne. Prve fizično ne posegajo v snov umetnine, jo ne spremenijo (raziskave s pomočjo mikroskopov, povečevalnih leč, UV svetil, IR raziskave, rendgen), ter destruktivne s katerimi fizično posegamo v snov umetnine (pogosto s sondiranjem in ostalimi preizkusi, kjer restavrator fizično raziskuje sestavo konstrukcije zidu, ometov ter barvne plasti). Upoštevati je potrebno tudi mikroklimatske razmere in pogoje, kjer se spomenik oz. umetnina nahaja.

        

Na osnovi tega, izdelamo detajlne tehnološke smernice za izdelavo restavratorskega posega. Kompleksnost problemov pred vsako posamezno odločitvijo, zahteva dodatni študij in analize. Pri tem imamo sprotne konzultacije s strokovnjaki različnih področji. Interdisciplinarno sodelovanje je postalo naše temeljno pravilo sodobnega reševanja problematike propadanja, ohranjevanja in prezentacije kulturne dediščine.